I have returned from Paris where I attended the IAMCR conference. In the workshop where I presented my paper on how feature stories might help raise the circulation we also spoke about the recent plagiarism case.
It was interesting to see how many people in Slovenia defended the woman who plagiarized not one but many of her columns. They seemed to find nothing wrong in doing that even though it was not just parts of her columns that were plagiarized but all of them.
A collegue of mine once failed to mention that one sentence of her story was taken from some other story and she was forbiddent to write for that paper for good.
I think that journalists have to be transparent and they have to reveal their sources (either people or written material). However, sometimes it is hard to decide what should be quoted and what not. For example if you write that in 1913 there were three dailies in Ljubljana, should you quote your source or not? Obviously you were not there at the time, so what should you do?
According to Gradišnik, Mojca Mavec was plagiarizing also in her apology column because she used a sentence from Ana Karenina without mentioning that. But is that already so? Should we always quote Hamlet, khm Shakespeare, when we say 'to be or not to be'?
After publishing this post, I have reread Gradišnik's column and I have seen that he considers such sentences from Hamlet as common knowledge whihc means that they do not need to be quoted. Nevertheless, I still think that Mojca's version of Tolstoy wasn't plagiarizing.
However, there is no such dilemma if you plagiarize an entire column. And even less if you do that continiously.
In Paris, collegues said that in their countries they have also witnessed how many people, including students, found nothing wrong with plagiarizing. The collegues, however, have zero tolerance for that and the students who are found plagiarizing automatically fail the course.
On the other hand, after I returned from Paris I was able to read also some excellent journalism by Ranka Ivelja in Dnevnik . She was following the case of Kvarkadabra and I was most impressed by her interview with the minister for science Zupan in yesterday's edition of the newspaper. It was really good to read how she retorted to him - when he asked her if she knows Jana Kolar who according to him is a good example of an interdisciplinary scientist which are lacking in Slovenia - that the same Jana Kolar is the member of editorial board of Kvarkadabra. He replied that he didn't know that. Well, perhaps he is not supposed to know everyhing, however, if he cites Jana Kolar as an example, he should have at least done some basic research on her.
Kvarkadabra, despite being a nominee for Descartes prize last year, recieved the least amount of points at the latest call for grants for promotion of science. Four other projects were accepted, and four rejected, among them Kvarkadabra, and when Kvarkadabra asked for the background information into the selection process of the projects, they recieved a very vague and formal answer. Only after Dnevnik and Mladina picked up the case, the minister decided to annule the call. It will be repeated in the autumn.
And now to something nice. I recently heard about a Slovene band Astorpia and in case you like tango, I recommend their CD Mar Del Plata. Here is a quick intro into their music. Enjoy!
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
7 comments:
Čao Sonja,
Spomnim se Tvojega podlistka o ljubezni med mladim Madžarom in Slovenko, ki ga je svojčas objavljalo Delo, in, ki - kot mi je ostalo v spominu - je bil napisan s podobno milo pisavo kot je Châtelet-ina.
Sem ga - tvoj podlistek - skušal priklicati iz arhiva Dela, ampak http://www.delo.si/index.php?sv_path=43%2C50&query=merljak&x=29&y=9&date_from=01.01.1993&date_to=01.08.2000&sort_order=date_des&source=, ne da nobenih zadetkov.
Mogoče takrat še niso nič shranjevali v elektronski obliki. Se da kje dobiti tvoje podlistke v elektronski obliki?
Te zdaj še kdaj prime, da bi znova pisala tudi fiction in ne le literariziranih facts?
Lepo bi te bilo znova brati tudi v taki obliki.
Za druge bralce prilagam tvoj pogovor s pisateljico Châteletovo.
Njene tri knjige so bile ene najlepših, ki sva jih z ženo uspela prebrati zdaj, ko s tamalima dvema ni več toliko dela, da bi zvečer samo še padla utrujena v posteljo, imava namreč čudovita (in naporna) 2-letnika in 5-letnika. Kako pa je s bilo prvo leto po rojstvu tvojega Jerneja, kaj manj naporno?
"Slaba vest lepotnih diktatorjev"
MERLJAK Sonja, Sob 17.01.2004
Staranje v družbi, ki jo 'terorizira' ideologija videza, spolno življenje starejših, in erotična občutja otroka [ - ] so tabuji, ki jih v svoji trilogiji razkriva francoska pisateljica Noëlle Châtelet. Doktorica znanosti, profesorica na pariški Sorbonni, nekdanja igralka, sestra nekdanjega francoskega premiera Lionela Jospina in avtorica trilogije "Dama v modrem", "Ženska v rdečem" in "Deklica in sončnice".
'Prepovedane' ljubezni v svojih romanih opisuje tako milo, da postanejo zaželene; v tistih, ki ne ljubijo, skorajda zbujajo zavist.
[...]
Trilogija je izšla pri založbi Didakta v prevodu Tadeje Krečič Scholten. Na minulem knjižnem sejmu so predstavniki založbe predstavili ponatis prvega dela trilogije, ki so ga izdali v novi »preobleki«, tako da so zdaj knjige povezane že na prvi pogled, in ob tej priložnost že tretjič v Slovenijo povabili Noëlle Châtelet.
Knjigo Dama v modrem ste napisali iz jeze. Kaj vas je tako razjezilo?
Roman poskuša prikazati drugačno občutenje starosti. Solange si dovoli, da se postara. Sprijazni se s svojim videzom. V nekem trenutku me je razjezila današnja civilizacija, ki starejše potiska na obrobje in jim nalaga nemogoče zahteve. Kaj lahko naredi pisatelj, ki je jezen? Njegovo edino orožje je pero. Všeč mi je, ker je miroljubno, vendar učinkovito. Z orožjem – Damo v modrem – sem bila zelo uspešna. Mislila sem, da bodo na primer v ženskih revijah, ki veliko prostora posvečajo lepoti in videzu, zgroženi nad vsebino romana. Nasprotno. Zelo dobro so ga sprejeli, z odprtimi rokami. V reviji Marie Claire so intervju z mano naslovili: »Kaj če prenehamo z imperializmom lepote«. Objavili so ga med oglasi za lepotne pripomočke. Ne vem. Morda me uporabljajo za svojo slabo vest. Vedo, da zlorabljajo hrepenenje po lepoti in mladosti. Zato včasih ljudem, kot sem jaz, namenijo prostor, kjer lahko rečemo – ne. In to sem storila. Pri tem so mi mediji celo pomagali, ker so objavili številne pozitivne kritike in intervjuje. Spoznala sem, da ima veliko žensk dovolj pritiskov tega, kar jaz imenujem société d'apparaître, družba videza. Dovolj je imajo, hkrati pa so njene žrtve. Ne vedo, kako bi vse skupaj ustavile. To je zanje pretežko; kajti ideologijo zahodnih držav, ki spodbuja popolnost videza, poganja ekonomija.
Številne ženske imajo hude težave zaradi družbenih pritiskov, ki zahtevajo popoln videz. Nekatere se morajo celo zateči v različne svetovalnice, da bi izboljšale svojo samopodobo in dvignile samozavest. Toda zdi se, da so besede, ki vplivajo na racio, premalo. Vaša knjiga, ki o teh temah govori na subtilen in poetičen način, bi morda lahko bila učinkovitejše orodje, ker bi se človeka dotaknila na drugi ravni?
Seveda, lahko bi jo brali kot terapevtsko knjigo. To bi mi bilo zelo všeč. Ko sem napisala knjigo o estetski kirurgiji, sem prejela številna pisma žensk, ki so sporočale, da se zaradi nje ne bodo odločile za poseg. Enako je se je zgodilo pri Dami v modrem. Starejši so mi pritrjevali: »Da, tudi mi še ljubimo. Morda je zdaj ljubezen še lepša kakor prej. Popolnoma se ji lahko posvetimo. Nič nas več ne skrbi.« Ena gospa je napisala: »Sem že starejša ženska, vendar živim najlepšo ljubezen, ki si jo lahko predstavljam.«
V moji doktorski disertaciji sem na primer pisala o odnosu med telesom in hrano. Raziskovala sem anoreksijo, bulimijo, različne patologije. Nekaj let kasneje sem v zbirki novel Zgodbe o ustih v leposlovje prenesla teorijo iz disertacije. V disertaciji sem prigovarjala razumu, v novelah pa čustvom. To zadnje je veliko bolj učinkovito. Mislim, da je literatura primernejša za »boj«; z njo dosežeš več ljudi in dotakneš se jih bolj globoko.
V drugih dveh knjigah ste spregovorili še o dveh tabujih: o erotiki in spolnosti starejših in otrok. Kako da ste se odločili prav za ta dva tabuja?
K pisanju Ženske v rdečem so me spodbudila pisma bralcev.
Prigovarjali so mi, »pišite tudi o ljubezni. To je zelo pomembna tema«. Rekla sem, »imate prav«, in se odločila napisati roman o spolnosti starejših. In potem je bilo preprosto nadaljevati z drugo temo; ti ljubezni sta si blizu.
Kaj pa tista ljubezen, ki je vmes? Ta sicer ni tabu, vendar je včasih zelo težka in boleča.
Ja, ampak to ni moja tema. Veliko ljudi piše o tem. Sama pa imam raje obrobne teme.
Zakaj je ljubezen tako pomembna?
Ker je težko biti človek. Rodimo se, da umremo. Mislim, da je ljubezen edini razlog za upanje. Ko sem pisala o lepotni kirurgiji, sem ugotovila, da so bile vse ženske, ki so razmišljale o plastični operaciji, osamljene. Največji problem je osamljenost in ljubezen je način, da nisi več sam.
Toda o ljubezni je težko pisati. O njej govori veliko knjig, toda takšnih, kot so vaše, je malo. Vaše so mile, nežne, poetične, preproste, vendar polne. Zakaj je tako težko napisati dobro knjigo o ljubezni?
Ne vem. Ljubezen je osnovna tema. Vsakdo si domišlja, da lahko piše o njej.
Smo brez ljubezni lahko srečni? V Ženski v rdečem beremo, kako odrasla Marta nikoli ni bila zares srečna, vse do trenutka, ko je spoznala Feliksa, moškega s tisočerimi ovratnimi ruticami.
Da. Ker ni ljubila. Ko je spoznala Feliksa, je prvič občutila srečo. Obenem pa tudi zaskrbljenost...
... in ljubosumje ...
Tudi. Rekla bi, da je šele takrat sploh zaživela. Prej je bila speča lepotica, Trnuljčica, ki je čakala na princa. Bila je odsotna iz svojega življenja, bila je kot avtomat. Šele ob Feliksu je spoznala, kdo je Marta. Takrat jo je namreč prvič v življenju nekdo pogledal. Ljubezen je čudovita, ker te nekdo gleda. Ko se sami gledamo, smo zelo strogi. Nekdo, ki nas ljubi, ni tako zahteven do nas. Veliko bolj je velikodušen. To je dragocen zaklad ljubezni.
Pravite, da naloge književnosti doživljate nekoliko drugače. Kakšne so po vašem mnenju?
Malo me je sram, da večina pisateljev govori predvsem o sebi. V svojih delih se vrtijo okoli svojih problemov. Všeč so mi pisci in filozofi iz Francije v osemnajstem stoletju. Niso pisali zase, ampak za družbo, za druge. To poskušam tudi sama. Do drugih čutim veliko empatije. Ko sem priča krivicam, nasilju, vzamem v roke svoje pero in se podam v boj. To potrebujem, ker je to moja narava. V literaturi lahko izrazimo vse, kar je prepovedano. Literatura je svobodnejša od politike. Mislim celo, da mora biti literatura subverzivna, prevratniška. To ne pomeni, da mora biti provokativna oziroma da je sama sebi namen. Pri svoji subverzivnosti mora biti širokosrčna. Toda če hočeš biti učinkovit, polemičen, ne smeš biti elitističen. Ne smeš pisati za izbrance. Po drugi strani pa to ne pomeni, da lahko zato uporabljaš slab jezik. Poiskati moraš ustrezno ravnovesje.
Kje dobivate moč, da ste tako pozitivistični v življenju in knjigah?
Verjetno iz vzgoje. Moji starši so čutili z drugimi, ki so trpeli. Oče je skrbel za prizadete otroke, mama je bila babica. Tudi mene sta vzgajala v tem duhu. Kasneje sem bila poročena z veliko starejšim filozofom. Umrl je pred šestnajstimi leti, zelo mlad. Tudi jaz sem bila zelo mlada vdova. Prepričana sem, da mi je to trpljenje dalo moč, da pomagam drugim. Vem, kaj pomeni biti živ. In ko smo živi, moramo to občutenje deliti z drugimi. Živeti moramo elegantno.
Vas smem za trenutek primerjati z Marto? Bila je vdova, ki ni ljubila v zakonu. Ljubezen je našla šele kasneje. Vi ste po drugi strani v zakonu ljubili? Ste potem lahko kljub temu poiskali drugo ljubezen?
Sem. In to ni bila prevara. Ko je mož umiral, mi je naročil, naj znova ljubim. Bil je velikodušen. Vem, da naju mož gleda. Všeč mu je, ker se ljubiva.
V slovenskem prevodu tretje knjige Matildo preganjajo številni kaj-pa-čeji. Toda deklica se jim postavi po robu in gre naprej ...
Da, Matilda je zelo radovedna ...
in nekoliko preplašena ...
... mislim, da je tudi nekoliko filozofa. Zanima jo metafizika: ljubezen, smrt, življenje. Toda to je normalno. Otroci so med petim in sedmim letom zelo metafizični. Matilda sicer ni Noëlle, ker sama nikoli nisem ljubila, ko sem bila punčka, kar je škoda, toda nekaj mene je gotovo v njej. Bila sem zelo radovedna, raziskujoča in plašna deklica. In takšna sem še danes.
Leitmotiv vaše trilogije bi lahko bila drznost. Drzniti si je treba zaljubiti se pri sedemdesetih ...
Da, svoboda je, da lahko v vsakem trenutku življenja izbiramo.
Je možnost izbiranja nujno
potrebna?
Seveda, ker si šele potem svoboden. In če nismo več svobodni, če se odločimo, da ne moremo več izbirati, umremo.
Sonja Merljak
Čav anonimni,
tvoje pismo je pa eno najprijaznejših, kar sem jih prebrala, odkar blogam. Najlepša hvala.
Delo ima na spletu prispevke, ki so bili objavljeni po letu 2000 (približno). Dekle kot Tisa tako v e-verziji žal ni na voljo. Se pa poigravam z mislijo, da bi jo poskusila objaviti kot knjigo, zato so tvoje besede zelo spodbudne in dobrodošle.
Trenutno sem sicer bolj v novinarskih vodah kot v literarnih, ne izključujem pa možnosti, da bi kdaj še kaj napisala.
Ne vem, kdo si, ampak sem ti res hvaležna za ta comment.
Hvala tudi za vprašanje o življenju v drugem Jernejevem letu, moram reči, da je trenutno bolj naporno:)Ampak je krasen fant, tako da je napor več kot poplačan.
Kako pa kaj vam kaže, a je življenje po drugem letu kaj lažje? Čeprav mora biti z dvema otrokoma kar pestro.
Jernej je zdaj star leto in pol in pravijo, da je to obdobje kar naporno, saj leta povsod, vendar mu je težko dopovedati, da so katere stvari tudi nevarne.
Veliko lepega tudi tebi in družini, morda pa bom kdaj izvedela, kdo ste.
Še to: e-verzijo Tise ti lahko pošljem, če mi zaupaš tvoj email. Imam jo sicer samo v wordovi datoteki, če ti to ustreza.
In hvala za primerjavo z Noëlle Châtelet, ki je res krasna pisateljica.
Sonja, zelo me razveseli, če lahko poklepetam še s kom, ki je približno moja generacija (lepo je s kom deliti ne le sedanjost, ampak tudi kakšno preteklo izkušnjo; spomnim se te iz srečanja dijakov naravoslovnih šol, ko si bila v 'delegaciji' dijakov iz Kp skupaj še z enim fantom, ki je pozneje postal novinar lokalnega časopisa, ter še dvema puncama, ki sta pozneje ena študirala ekonomijo, druga pa primerjalno književnost, ti si bila med nami najmlajša; ter pozneje se te spomim z avtobusa na poti iz Lj v Kp - zanimivo, da sem na isti poti samo enkrat srečal tudi drugo punco, ki je študirala primerjalno - ko sem s tabo razpravljal o metodi anketiranja, ker sem takrat slučajno sodeloval pri neki raziskavi na fakulteti, ti pa si mi razlagala še sveže znanje, ki si ga dobila v Londonu tisto poletje, če se ne motim), no, in zdaj, ko sem naletel nate v virtualnem svetu in vidim, da imaš majhnega otroka, ter domnevam, da se srečuješ s podobnimi izzivi...
Mimogrede, letos je žena na dopust vzela knjigo prav o teh izzivih {najprej sem hotel dati link na kakšno spletno knjigarno, pa raje dam, če se že pogovarjava v kontekstu blogov, eno blog stran, kjer je knjiga našteta tule šesta po vrsti } o novopečeni mamici, ki tudi išče ravnotežje med službo, otrokom, partnerjem in prijatelji(cami), ki še nimajo otrok ter novimi prijatelji(cami), ki so bile istočasno noseče kot ona.
Ja, naporno je z dvema, še bolj pa je osamljeno v tem smislu, da ne moreš s prijatelji deliti iste izkušnje, podobne zgodbe, poklepetati, ker sva izgubila {deloma zaradi tamalih, ko ne moreš na isti način preživljati prostega časa kot si ga preden si postal starš, deloma iz drugih razlogov, ki so prepleteni s prvim} skoraj vse svoje prijatelje za klepet!
Najina zgodba je zgodba parov, ki so 'zamudili prvi vlak', ko se večina vrstnikov že poparčka in postanejo starši, medtem ko sva midva bila še samska ali v paru brez otrok, in sva se zato kot samska obdala s krogom prav tako samskih prijateljev, nato pa - postala par z majhnimi otroci in to v srednjih letih, v letih, ko ostali na obletnici mature kažejo že fotografije svojih - že desetletje in več starih - otrok.
Skratka, zanima me zgodba, kako drugim uspeva najti koga za klepet, v podobni situaciji.
Domnevam, da se nekaj podobnega dogaja tudi tebi, ali si imela srečo in so tvoje prijateljice sočasno postale mamice kot ti? In se prijateljstvo ni pretrgalo?
Evo, naredila bom kratko pavzo med lovljenjem roka za oddajo.
Moram priznati, da se Slovenj Gradca bolj medlo spominjam, res pa je, da je to bilo v prvem letniku SŠ.
V spominu imam samo vožnjo nazaj, kjer se je ekipi (a se žal ne spomnim, kdo je v njej bil, sicer se mi zdi, da EK in RR)v jbuljani pridružil AM, s katerim smo se zapletli v pogovor o astrologiji. To je pa tudi vse. Tako da bom vesela kakšnega namiga glede tvoje identitete...
Sama imam kar veliko srečo, da sta se v času okoli Jernejevega rojstva rodila še njegova bratranca Alen in Vid, tako da smo celo porodniško tir mamice skupaj prevozičkale, pa tudi zdaj se dobivamo na piknikih in se imamo super. Jernej ima še tri starejše bratrance oziroma sestrične, tako da je pestro. To je res krasno, sicer zna biti zelo težko, če nimaš nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjal o približno istih temah. Pa tudi sicer mora biti porodniška zelo dolgočasna, če si takrat sam.
Imam pa tudi nekaj prijateljev in prijateljic, ki bodisi nimajo otrok, ali pa so ti starejši, a se vseeno lahko super imamo.
Nam uspeva, da se pogovarjamo o otrocih, pa tudi drugih stvareh.
Carmen Reid sem prebrala, meni se je zdela super. Pa tudi sicer, kot lahko najbrž sklepaš po Tisi in Noëlle, sem ljubiteljica tovrstne literature.
Ravno pred kratkim sem rpebrala Šminkasto džunglo. Priporočam.
Lahko se kdaj zmenimo za kakšno srečanje v Tivoliju. Malčki se bodo igrali, mi pa klepetali ...
Skoraj leto in pol po zadnjem komentarju in po nekaj klepetih vmes - v živo, se spet oglašam on-line s komentarjem, pravzaprav kar z mojo recenzijo, namreč, na spletni strani nove kulturne oddaje (oddaje se imenuje Dolgcajt, njen site pa www.dolgsajt.si), ki so jo začeli predvajati na TV SLO, sem namreč zasledil, da v zameno za kratko recenzijo - med drugim tudi tvojega zdaj v romanu izdanega podlistka "Dekle kot Tisa" - lahko dobim zastojnski izvod in ne bodi len sem napisal in jim poslal svoje videnje tvoje Tise. Pa jo bom objavil še tule:
Zgodbo "Dekle kot Tisa", zgodbo o ljubezni med mladim Madžarom in Slovenko, ki se umakne pred dvema sočasnima nevarnost(i)ma - eno čustveno (zasebno) in drugo fizično (družbeno) - in sicer pred nevarnostjo zveze s fantom, za katerega je pravkar odkrila, da je narkoman, ter pred nevarnostjo vojne v Sloveniji, ter odide v varnejše okolje med nežne zavoje reke Tise, sem bral že pred dolgim časom, še ko je izhajala kot podlistek v časopisu Delo, kjer je Sonja Merljak zaposlena kot hišna avtorica.
Šele leta pozneje, ko sem pogooglal avtorico Noëlle Châtelet in sicer po branju njene trilogije "Dama v modrem", "Ženska v rdečem" in "Deklica in sončnice" ter pri tem našel intervju, ki ga je z njo za svoj časopis opravila taista Sonja Merljak, sem se spomnil na skoraj že pozabljene občutke, ki mi jih je pustilo pred leti branje njene "Tise" kot podlistka. Pri obeh avtoricah mi je namreč branje njunih zgodb pustilo na mojem jeziku - skoraj fizično - podoben občutek.
In sicer občutek rahlosti - ne vem, sicer odkod mi zdaj ta kulinarična metafora, ampak šlo je prav za tak občutek - kot ga pusti (raz)rahl(jan)a in hladna sladica na že skoraj "zažganih" brbončicah, ter jih kot obliž oblije z občutkom, da je vse še vedno cool (v fizičnem kot v metaforičnem pomenu). Bralčeve brbončice obnovi in zaceli tako, da postanejo - če so bile prej morebiti od prevročih in presuhih doživetij že skoraj otopele - kot bi bile med použivanjem sladice znova osvežene, obnovljene in zaceljene ter zato fizično in psihološko sposobne senzibilno in senzualno zazna(va)ti svet okrog sebe, druge ljudi in tudi sebe samega.
Kar pa niti ni čudno, če vemo, da je mama Sonje Merljak psihologinja, ki pomaga mladim iz stiske, Noëlle Châtelet pa je - še preden je spisala svoje zgodbe - napisala analitično disertacijo o anoreksiji in bulimiji, pri kateri - kot vemo - telo zavrača (spet metaforično in fizično) neprebavljivo oz. travmatično vsebino in nehote tako "razžre" občutljivost sten požiralnika in jezika. Literarno-terapevtska proza pa to pomaga celiti.
Pri Sonjini "Tisi" gre zato za - Noëlle Châtelet-inemu podoben - prispevek k "literarno-terapevtskemu žanru", ki ima moč obnavljanja naše sposobnosti za ljubezen (v najširšem pomenu te besede). Vsaj po mojem občutku.
Če me bodo izbrali, bom zdaj svoj izvod dobil kar od RTV SLO ;-)
Najlepša hvala. Zdaj pa držim pesti, da dobiš knjigo. A je bilo že objavljeno?
Post a Comment